Omemba: Veno Pilon

»s svojim delom kot zadnja potomka družine Attems simbolno vrača na grad.«

»projekt nastal iz želje po oživiti gradu, ki stoji na slikovitem območju Vipavskega Križa.«

»Podobnosti z današnjim časom so večje, kot bi si mislili.«

»Takrat se je začel način življenja, ki se potem živi vse 20. stoletje do zdaj.«

»Vse stvari, ki jih danes doživljamo kot normalne, so se razvijale v tem času.«

»Mislim, da nam je uspelo to pokazati.«

»V bistvu gre za duh časa.«

»Nemčija je bila pred koncem prve svetovne vojne geografsko bistveno širša kot po njej.«

»V Weimarski republiki so bili lahko umetniki dokaj kritični, cinični in ironični.«

»Gre za pomembno in obširno predstavitev manj obravnavanega poglavja vizualnega ustvarjanja.«

»Glede kaktusov obstaja več razlag.«

»Mene je očaral ta esprit.«

»Njegovi spomini so me zelo pritegnili, in mislim, da so eni najboljših avtobiografskih zapisov pri nas nasploh.«

»To je bilo moje največje priznanje te dobe.«

»Pod pazduho mi je Jacometti potisnil veliko grafično zbirko in poslovno torbo. Ironija usode!«

»To je slovenski simptom, da ne poznamo svojih stvari niti jih ne znamo ovrednotiti.«

»To se mi je zdelo zelo zanimivo, da je nenadoma začel snemati odbleske, luže, nekaj zelo nedolžnega.«

»Ni važen razum, moje srce mi govori, da so bili beli.«

»Odmik od vsakdanjega življenja mu je koristil, podobno kot potem odmik na Brdo pri Lukovici in še istega leta na Dunaj.«

»Nič revolucijonarstva, pristnega ali poziranega, hvala Bogu! Saj nam je dovolj že revolucionarnih koket v hlačah.«

»Nič posebno imenitnega«

»Kaj ti je … se taku čubeš? / kaj pa glave ti brenči? – – Dejme mier, pašlušan burjo, čuj t'n uanih, ku šumi!«

»Kri buta ob bobniče mojega strica, ko ga nacisti suvajo s puškinimi kopiti. Njegov hrbet oleseni. Ko odidejo, odpre oči.«

»Življenje ga je zaradi okovov vojne, kot tudi po lastni volji, vodilo v različne evropske kraje. Pilon je sprva uporabljal realistično upodabljanje, kmalu pa se je začel preizkušati v različnih sodobnih pristopih.«

»Plastično, kubistično občutene krajine so arhetipske podobe Vipavske doline, iz katerih je čutiti njihovo primarnost.«

»Poteza se tedaj zmehča in zreducira na najosnovnejše, motivika se sprosti v prizorih iz pariških kavarn, v portretih zanimivih pariških likov in številnih aktih.«